ZGODOVINA AYURVEDE

Ajurvedo so odkrili in razvili starodavni indijski modreci, znani kot Rišiji. Zaradi svoje povezanosti tako z duhovnimi, kot s fizičnimi svetovi, so lahko odkrili osnovno naravo univerzuma in človekovega mesta v njem. Razvili so ustno tradicijo prenašanja znanja, ki je bilo tekoče in je omogočalo razvoj. Ajurveda se je razvijala z odkrivanjem novih terapij in zelišč. Rišiji so bili znanstveniki, ki so dosegli ogromen napredek na področju kirurgije, zeliščne medicine, fiziologije, človeške anatomije in psihologije. Njihova kirurgija je vključevala posege, kot je carski rez (ki so ga na Zahodu uspešno pričeli izvajati šele pred 100 leti).

Znanje ajurvede se je zaradi njene prilagodljivosti in univerzalnosti razširilo med druge civilizacije. Velik vpliv je imela na medicino Tibeta, Kitajske, Perzije, Egipta, Grčije, Rima in Indonezije.

V času britanske kolonialne vladavine so ajurvedsko medicino zatrli, l. 1833 so zaprli vse ajurvedske šole. Skoraj 100 let je bila ajurveda znana kot 'medicina revnih'. Prakticirali so jo predvsem na podeželju in tam, kjer zaradi revščine ni bilo denarja za zahodno medicino. Ko je Indija dosegla neodvisnost, je ajurveda postala vsaj toliko razširjena in uporabljana kot zahodna medicina. Po nekaterih podatkih se danes okoli 70% Indijcev zdravi ajurvedsko.

V svetu dobiva ajurvedski medicinski sistem vedno večjo pozornost in veljavo, saj zaradi svoje univerzalnosti, prilagodljivosti in učinkovitosti, ni prostorsko ali časovno omejen.